Zgodbica o Frideriku

1. del

Kar dolgo nazaj je v Celju živela družina celjskih grofov. Herman in Ana sta imela šest otrok, med njimi tudi grofiča Friderika, ki je bil najstarejši.

Grofič Friderik se je na gradu vedno dolgočasil, zato se je rad odpravljal na izlete s svojimi prijatelji; vitezi, obrtniki in trgovci. Imel je občutek, da svojo grofijo že kar dobro pozna, zato se je odločil, da se bo na pustolovščino tokrat odpravil sam.

Nekega jutra se je tako odpravil proti Laškem, na grad, kjer sta živela njegova stric in teta. Tja je že šlo, brez problema, na poti nazaj pa je Friderika ujela tema. Bil je čisto sam, v trdi temi, še bakle ni imel, da bi osvetlil pot.

»Koga sem pa to našel?« je slišal neznani glas.

»Sem Friderik, sin Hermana, grofa Celjskega. Izgubil sem se.«

»Ne verjamem,« mu je odgovoril glas. »Odgovori na dve vprašanji, pa ti posodim svojo baklo, če se boš pa zmotil te pa pustim v temi, v redu?«

Grofič se je strinjal, pravilno odgovoril na dve vprašanji o svoji družini in od neznanca prejel baklo.

»Kdo si pa ti?« ga je hvaležno vprašal.

»Hugo Deseniški.«

»Hugo, zapomnil se ti bom, in kmalu ti povrnem tvojo dobroto,« je rekel Friderik in se odpravil naprej.

Čakala ga je še dolga pot, polna nevarnosti…


2. del

Hugo je na srečanje s Friderikom pravzaprav že čisto pozabil. V preteklem mesecu je imel  preveč dela, da bi se obremenjeval z mladeničem, ki je v temni noči prosil za njegovo pomoč, obljubo o povračilu te prijaznosti pa je že takrat vzel bolj kot ne za vljudnost. Tako ga je močno presenetilo, ko je nekega dne na njegova vrata potrkal kurir in mu v roke predal zvit pergament.

»To sporočilo vam pošiljata spoštovani gospod Herman II. Celjski in plemenita gospa Ana Schaunberška. Preberite, prosim, in pripravite svoj odgovor do jutri opoldne, ko se bom spet oglasil na vaših vratih,« je rekel kurir, nato pa se je, ne da bi počakal na Hugov odziv, obrnil in hitro stekel stran.

»Očitno se mu že mudi naprej,« je z glavo zmajal Hugo. »Toda kaj naj storim s tem? Ne znam brati, kako naj torej izvem, kaj mi Celjski sporočajo? In to do jutri… Oh joj, morda pa zna brati kakšna ženina prijateljica, hmmm…«

Po dolgem iskanju je Hugo končno le našel nekega debelušnega kovača, ki je znal brati. Ta mu je z mirnim in globokim glasom počasi prebral vse, kar je pisalo na listu:

»Spoštovani Hugo Deseniški!

Zahvaljujeva se vam  za vso pomoč, ki ste jo izkazali najinemu sinu Frideriku. Brez vaše luči bi se bil brez dvoma izgubi daleč stran od doma. V zahvalo vabimo Vas in vašo družino na slavnostni ples na Celjski grad. Ples bo naslednji teden v četrtek, 11. aprila, začne pa se natanko ob sončnem zahodu. Prosiva, da kurirju potrdite svojo udeležbo in navedete, koliko članov družine vas bo spremljalo.

Najlepša hvala še enkrat,

Herman II. Celjski in Ana Schaunberška«

Hugo je bil popolnoma zmeden, saj ni bilo namreč v navadi Celjskih, da bi na svoje plese vabili navadne meščane, a je kurirju naslednji dan vseeno ponosno odgovoril:

»Seveda se bomo udeležili plesa. Pridemo jaz, moja žena Liza in hči Veronika.«


3. del

»Kaj?!« je presenečeno vzkliknila Sofija, Veronikina dolgoletna prijateljica. »Kam si povabljena?«

»Na ples na grad,« je Veronika ponovila. Prijateljičina nejevernost je ni nič presenečala, saj je tudi sama komaj verjela, ko ji je oče povedal, kam so povabljeni.

»Srečnica,« je vzdihnila Sofija. »Jaz sem že 5 let spletična mali Elizabeti, vse od kar je dopolnila sedem let, pa sem plesu najbliže prišla ko pomagam pripraviti dvorano in obleči Elo … Zavidam ti.«

»Oče je pomagal Frideriku, ko se je ta izgubil, tako da nam s povabilom samo vračajo uslugo,« je pojasnila Veronika. »Verjetno sploh ne bo nič posebnega … Samo pozdrav, hitra zahvala, en ples, pa nas bodo že spodili.«

»Joj, Friderik bo tam. Prav zanimiv je, veš? Ko sem začela delati na gradu, je bil star komaj deset let. Bil je radoveden otrok, poznal je vsako grajsko skrivnost. No, danes je še vedno isti. Čeprav bo nekoč grof, je zelo skromen, razume se z vsemi, tudi z nami, služabniki. Pa še izredno lep je!«

»Oh, pozabi ga,« je Veronika hitro utišala Sofijin monolog. »Veš da je obljubljen Frankopanski, nimaš možnosti.«

»Vem, vem, ampak dekle lahko sanje, kajne?« se je Sofija nasmejala v odgovor. »Mimogrede, kaj boš pa oblekla? Ali sploh imaš primerno obleko?«

»Ravno tega ne vem … za grajski ples pa res nisem pripravljena, ne zgodi se vsak dan.«

»Morda …«

»Ja?«

»Morda lahko jaz pomagam.«

»Kako le?«

»Ela je letos precej zrastla, ima pa tudi skoraj identično postavo kot ti. Če želiš, jo lahko prosim za uslugo: za eno izmed njenih oblek za en večer. Zadnjič je nisem zatožila staršem, dolžna mi je.«

»Joj, ne, kaj takega pa si res ne bi mogla dovoliti …«

»Naj vsaj poskusim, no! Saj nimaš nič za izgubiti!«

»V redu, pa daj. Najlepša hvala, Sofija, res si dobra prijateljica,« se ji je zahvalila Veronika.

»Saj vem, vem.«

---

Čez tri dni je Veronika pred vrati našla košaro, prekrito s prtom. Prinesla jo je v hišo in dvignila prt. Notri jo je čakala prelepa rdeča obleka z zlatimi rokavi in ovratnikom. Brez besed si jo je ogledovala, jo vrtela po rokah, občudovala uvezene rože na stezniku in mehko padajoč material, ki se je na svetlobi čarobno lesketal.

»Čudovita je,« je tiho dahnila v prazen prostor. »Hvala.«


4. del

Dan, ko je Veronika pred vrati našla obleko svojih sanj, je bil torek in s tem tudi začetek dolgotrajnih
in mukotrpnih priprav na težko pričakovani sobotni ples. Veroniko je imela do konca dne vsa njena
družina že vrh glave. Celo popoldne je namreč porabila za tuhtanje, kako naj se naliči, da bo za grajski
ples videti čim bolj podobna prelepim princesam, kako naj si spne lase, da bodo poudarili njene
temne oči, kako naj se odpravi do gradu, da je ne bi vsi povabljeni imeli za navadno kmečko dekle in
še in še in še, brez konca in kraja. Vsakič, ko jo je kdo opozoril, da ima do plesa še ogromno časa za
premišljevanje o nepomembnih malenkostih, ga je v odgovor nahrulila, češ da bi se morala za takšen
ogromen in pomemben dogodek pripravljati že najmanj dva tedna prej. Njen oče je bil jezen nanjo,
saj mu zaradi učenja hoje s knjigo na glavi ni utegnila pomagati nakrmiti konjev, mati ji je zamerila,
saj se ji je zaradi njenega izgubljanja v sanjarijah o plesnih čeveljcih zažgala večerja, prijateljica Sofija
pa je bila užaljena, saj si Veronika cel teden zanjo sploh ni vzela časa, temveč je raje vadila način
govorjenja visoke gospode. Naposled so se te mučni dnevi vendarle končali, ko se je Veronika v
spremstvu celotne družine s staro in razmajano kočijo le odpravila na ta presneti ples.

Friderik je za vabilo na ples, ki sta ga njegova starša poslala Hugu Deseniškemu, izvedel v torek
pozno popoldan. Bil je vajen takšnih gostij in si s pripravami ni preveč belil glave – bodo že očetovi
pomočniki poskrbeli za vse. Namesto ukvarjanja z obleko in urejanjem pričeske se je raje posvetil
vajam v jahanju in streljanju z lokom, popoldneve je preživljal na grajskem dvorišču, kjer se je učil
streljati golobe, ob večerih pa se je rad zazrl v ogenj in poslušal potujoče pevce, ki so vsakodnevno
prihajali na grad. Dnevi so mu prijetno minevali v njegovih najljubših opravilih in kot bi trenil z
očesom, je bila tu že sobota. Friderik se je zbudil z občutkom, da bo današnji dan nekaj posebnega,
a nikakor se ni mogel spomniti, zakaj. Po zajtrku ga je ta nenavaden občutek zapustil in kot navadno
se je odpravil na urjenje viteških veščin. Med jezdenjem po skritih grajskih poteh pa je do njega kar
naenkrat pritekel njegov oproda. »Gospod Friderik, moj gospod, vaša mati mi je naročila, naj vas
nemudoma odpeljem v grad. Obleči in pripraviti se morate za današnji ples!« Takrat se je Friderik le
spomnil, zakaj je današnji dan nekaj posebnega, in zaskrbljen je oddirjal nazaj v svoje sobane, kjer ga
je že čakala besna mati. Sledilo je dirjanje gor in dol po gradu, iskanje primernih oblačil, dolgotrajno
kopanje in drgnjenje vonja narave z njegove kože, česanje in oljenje las ter trganje čevljev iz gobca
dvornega psa. Plemič je imel srečo, da je njegova mati poslala ponj, sicer bi ples zamudil za še več kot
le za petnajst minut.

Ko je Veronika prispela na grajsko dvorišče, so se ji oči na široko odprle ob vsem blišču, ki ga ni bila
vajena. Povsod so bili lepo oblečeni plemiški gospodje in gospe, lakaji so čakali, da poskrbijo za konje
in kočije, vrata pa je odpiral v črno opravljen strežaj s prijaznim, a nekoliko vzvišenim nasmeškom
na ustnicah. Ko se je preprosto kmečko dekle sprehodilo po dolgem hodniku, polnem veličastnih
portretov, lestencev in tapiserij, si je reklo, da bi se takšnega življenja lahko kaj kmalu navadilo. V
veliki dvorani, okrašeni z zlato in rdečo barvo, ki se je čudovito skladala z njeno dolgo obleko, jo
je sprejel sam Herman II. Celjski. »Gospod Hugo in vaša čudovita gospa, moje veselje ob vašem
prihodu je neznansko! In vi, moja draga, prelestna gospica! Vi morate biti njuna hči – očitno je, da ste
podedovali njune najboljše gene. Kako vesel sem, da ste se nam vsi uspeli pridružiti na današnjem
plesu. Upam, da utegnete stopiti z mano. Moj sin Friderik se vam želi namreč še enkrat zahvaliti
za vaše požrtvovalno dejanje, ko ste mu pomagali srečno priti nazaj do domačega gradu.« Hugo
Deseniški je hodil na njegovi desni strani, Veroniko in njeno mati pa je grajski gospod kar pod rokama
popeljal skoti dvorano na drugo stran, kjer je ob bogato obloženi mizi stal mlad plemič. Oblečen je
bil v obleko prav takšne rdeče barve, kot jo je nosila Veronika. Oči so se mu v soju zlatih lestencev
lesketale kot tolmuni stopljenega zlata, njegov rahlo sramežljiv nasmešek pa je Veroniko nemudoma
pritegnil. »Kako je veličasten,« je pomislila, »zagotovo bo čisto pravi grof, ko odraste. Izgleda tako
mil in prijeten, prav nič podoben drugim oholim plemičem. Stavim, da bo najboljši vladar, kar ga je
naša dežela kdaj videla!« A kljub svojim nenadnim metuljčkom v trebuhu se je zavedala, da je sama le
preprosto dekle s podeželja in tako niti najmanj vredna gospodičeve naklonjenosti.

Friderik je po krajši zamudi na ples takoj stopil do jedilne mize, saj mu je v želodcu že precej krulilo.
A še preden si je utegnil nadevati prvo porcijo zlato zapečenega purana in maslenega krompirja,
je že zagledal svojega očeta, kako koraka proti njemu z dvema urejenima gospema in gospodom,
ki mu je v temi tako prijazno odstopil baklo. Ko so se mu približali, je opazil, da je ena izmed gospa
pravzaprav gospodična njegovih let, z gostimi, dolgimi temnimi lasmi in jagodno rdečimi ustnicami,
odprtimi v rahlem navdušenju. Njena nežna, bela koža, ki na pogled ni bila prav nič podobna od
sonca ožgani koži kmečkih deklet, ga je v kombinaciji z bogato rdečo obleko popolnoma očarala, da ni
mogel odmakniti pogleda od njenega mehkega vratu. Ko ga je pogledala v oči, je začutil ščemenje po
hrbtenici in vedel je, da je to dekle nekaj posebnega. Pozabil je na njeno neprimerno poreklo, na hitro
se je zahvalil gospodu Deseniškemu, nato pa dekle sramežljivo povabil na ples. Pogovarjala sta se o
knjigah, o glasbi in plesu, o naravi okrog gradu, o otroških spominih, in prav nikoli jima ni zmanjkalo
tem za pogovor. Veronika, kot je izvedel, da ji je ime, ga je popolnoma prevzela in čas na plesišču mu
je mineval hitreje, kot bi si želel.

Veronika ni mogla verjeti svoji sreči – prav zares pleše z mladim, očarljivim in elegantnim grofičem!
V plesu jo je zlahka dohajal, čeprav tudi sama sploh ni bila slaba plesalka, v rokah pa jo je držal
tako nežno in previdno, da se je počutila kot prava pravcata kraljica celega sveta. Potapljala se je v
njegove oči, poslušala njegovo spevno govorjenje in se mu pustila voditi v ritmu glasbe. Kar naenkrat
pa jo je v njeni zamaknjenosti zmotil oster, nadut glas. »Malo si bom sposodila mladega gospoda,
umakni se mi!« Visoka, vitka ženska z ostrim nosom in stisnjenimi ustnicami jo je grobo odrinila in
prijela Friderika za roko. Gospodič se je Veroniki uspel le na hitro opravičiti, nato pa ga je vsiljivka že
potegnila za sabo. Veronika se je poklapano umaknila s plesišča, se usedla na najbolj oddaljen stol in
tam s svojimi grenkimi mislimi preživela do konca plesa. Ko je glasba potihnila in so se začeli gostje
počasi odpravljati, je do nje končno spet stopil mlad Friderik z očmi, v katerih se mu je že na daleč
odsevalo obžalovanje. »Moja sladka gospodična, oprostite mi,« se je opravičil Veroniki. »Elizabeta
Modruško-Krčka je moja prva žena, ki mi jo je izbral moj oče in me ima, vse odkar je ugotovila, da
nisem preveč navdušen nad njo, neprestano na piki. Ničesar si nisem želel bolj kot odplesati vse plese
z vami, a svojega očeta ne želim razjeziti. Prosim, obljubite mi, da se bova še kdaj videla!« Veronika
je opazila njegov sramežljiv nasmešek, ki mu je počival na ustnicah, hkrati pa je v njem videla tako
iskreno opravičilo, skromnost in srčnost, da se je morala nasmehniti. Kljub temu, da v odgovor ni
zmogla drugega kot kratko privoljenje, ji je srce zaigralo in komaj je čakala, da s Friderikom znova
zaplešeta v samo njun svet.


5. del

Jutro po plesu se je Veronika morala vrniti v resnični svet. Ne glede na njene želje je bilo
sanj konec – nič več princa, nič bleščečih oblek, tudi grad je izginil in se preobrazil nazaj v
prenatlačeno kočuro. Želela je ostati v slamnati postelji, čeprav ni bila nič kaj udobna, toda z
zaprtimi očmi je lahko še upala, da se bodo lesene stene preobrazile v kamnite zidove.

»Veronika! Kje si?!« Je zaklical Hugo. »Mati te potrebuje na vrtu, kličeva te že četrt ure!«

S težkim srcem je Veronika odprla oči. Les. Konec sanj.

Minila je cela večnost, preden je Veronika lahko spet pomislila na ples. Domača opravila, ki
jih je prej zapostavila, so se namreč tako nakopičila, da se skozi njih ni uspela prekopati vse
do konca naslednjega tedna.

Njen pogovor s Friderikom konec večera je tako ostal le še bežen spomin in skoraj se ji je
že zdelo, da si je vse samo namislila. Kje je namreč bil zdaj ta princ, ki se je tako veselil
vnovičnega srečanja? Verjetno je posedal po grajskih dvoranah in se zabaval, medtem ko je
Veronika trdo delala.

Košara, ki jo je naslednje jutro čakala pred vrati, jo je zato še posebej presenetila. Dvignila
jo je v svoje roke in odnesla v kuhinjo. Prekrival jo je prt, a ga je s tresočimi prsti hitro
odstranila…

…in vzkliknila od presenečenja.

V košari je zagledala zvitek pergamenta, zvezanega z rdečo vrvico in zapečatenega z
voskom. V vosku je bil odtisnjen grb grofov Celjskih. A to je še niti ni tako šokiralo. Poleg
zvitka je namreč ležalo nekaj živega, nekaj majhnega. Rožnatega, zgrbančenega, golega
… grdega? Kaj je bilo to? Zakaj jo je gledalo? In končno, najpomembneje, zakaj bi ji kdo od
Celjskih poslal kaj takšnega? Je bila to kakšna kruta šala?

Odločila se je, da bo najprej prebrala pismo, ki ji bo morda ponudilo vsaj kakšen odgovor na
njena preštevilna vprašanja. Brala je počasi, saj v tem ni bila najbolj vešča.

»Predraga Veronika!

Morda se sprašujete, zakaj se tako dolgo nisem oglasil. Minila sta že dva tedna od najinega
zadnjega snidenja, toda zdi se, kot da bi minila cela večnost, odkar sem nazadnje videl
vaše oči. Bil sem odsoten, na diplomatskem obisku pri Habsburžanih. Groza, če vam lahko
zaupam. Nazaj sem prišel šele včeraj zjutraj in moral obisk takoj izredno podrobno obnoviti
materi in očetu. Ponavljam, groza.
No, prosti čas sem uvidel šele na večer, ko se je že temnilo. To ni več spodoben čas za
obiske mladih dam, zato sem hitro sedel za mizo in začel s pisanjem tega pisma. Tega sem
nato dostavil ponoči (brez skrbi, tokrat sem se spomnil na baklo). Upam, da vam bo moje
darilo všeč in da ga boste radi uporabili.
Aha, darilo. To je verjetno vaše drugo vprašanje, kajne? Ali pa morda prvo? No, gotovo je
eno izmed vprašanj, ki se vam porajajo. Malo bitje, ki ga prepuščam v vašo oskrbo, je prvi
potomec moje najboljše poštne golobice. Trenutno je sicer res še majhen in ubog, toda
počakajte in skrbite zanj, pa bo že čez en mesec izgledal čisto drugače.
Čez en mesec bo že lahko letel, čez mesec in pol pa tudi dostavljal pisma. Tako sva si lahko
vedno na voljo, jaz bom namreč čez en mesec k vam po selu poslal svojo golobico, ki bo
letela nazaj k meni (dobrodošli ste ji dati tudi kakšno sporočilce zame), in vašemu golobu bo
pokazala pot k meni. Vaš golob se bo potem brez problema vrnil k vam.
Upam, da vam je moja ideja všeč, in da boste svojega goloba (ali golobico, to se še ne ve)
hitro vzljubili.

Vedno vaš,
Friderik Celjski.«

Veroniki je bilo vedno več stvari jasnih. Ta… stvar v njeni košari je bila torej golob (ali
golobica). Friderik ni pozabil nanjo. Niti ni imel namena. Spet se bosta srečala. Če ne prej,
si bosta lahko dopisovati začela že čez dober mesec. To se je Veroniki zdelo kot jutri, v
primerjavi s tem, kar je vedela prej.

Obstajal je le en problem.

Morala se bo naučiti pisati. In to hitro! za nasvet bo vprašala Sofijo, ki je bila zaradi njenega
dela na gradu precej bolj izobražena kot Veronika sama.
Comments